Ne!

Ne. Uf, verjetno najtežja beseda v lajfu. Zakaj?

Ker “ne” enačimo z zavrnitvijo odnosa.

“Ne, ni mi do druženja s tabo,” si prevedemo v “ne maram te, zamera bo huda, če ti to povem”.

Pa ker nas je strah.

“Ne, nočem tega projekta, ker ne verjamem vanj. Ker ga ne čutim. Ker ga moja intuicija zavrača.”Iin potem se oglasi na smrt prestrašen razum – “ampak, če je pa dobra priložnost … “

Fuck, te “dobre priložnosti”. Ne! A veš zakaj?

Ker kvazi dobre šanse v resnici izpodrinejo tiste še boljše. Ker si urnike do zadnjega milimetra nafukamo z vsem nepotrebnim sranjem, da še placa za prdnt ni več. Kako naj potem rečem “hell yes!” nečemu, kar mi bo res noro? Če pa nimam niti energije več?

Ne. Ne. Ne. NE!

Beseda, ki smo jo že kot froci zbrisal iz svojga slovarja, ker smo bili kao nehvaležni. Nevljudni. Prevzetni. Nesramni. Nepopeglani.

In potem se celo adolescenco trudiš dobit nazaj tist svoj prvotni, “sassy” vibe. Prvinski, razbojniški. Savage. Tak, ki se ne boji glasno zatulit “Ne! Odfukej!”

Še imam neizrečenih “ne-jev” na zalogi.

Ne odnosom, ki so bili nekoč metuljčki, samorogi in bleščice. Potem pa postanejo molji, ki počnejo sam to, da luknjajo cunje. Ne, ker si nihče ne zasluži družbe folka, sam zato, da ni sam.

Rajš sem sama in v celih cunjah, kot pa v družbi molja, ki mi požre vse od gat, štumfov, pa do modrcev. Aja, teh itak ne rabm več, ker sem jim tut rekla ne. Ne, ker so neudobni. Ne, ker družba zahteva, da jih nosim – ker je drugim neprijetno ob pogledu na naravo telesa, al kwa? Boli me kita. Ne, modrci so out!

“Ne!” zahtevam okolja in pravilom, ki so sam zato, da so. Ne vsemu, kar se kao spodobi, pa men predstavlja sam še eno kletko, v kateri bom crknla od tuge. Na primer “ne” 9-5 delavniku. Oh, god knows I’ve tried that shit. Many times. Eno navadno sranje. Preden sem dojela, da kreativa veselo skaklja naokoli samo 4 do 5 h / dan, sem že skor dol padla.

En ogromen “ne” povratnim letalskim kartam!

Še ena nesmiselna omejitev. Če je vseen, kdaj pridem nazaj (LoL, domu se reče “nazaj”, men se pa že od nekdaj zdi, da sem preveč ciganske narave, da bi sploh šla kam nazaj … ), ker lahko delam od kjerkoli, zakaj sploh rabm povratno letalsko? Da me omejuje, kok časa moram nekje bit, al kaj? Noup. Sam še enosmerne. Če mi ne sede, pridem dam čez 3 dni. Če mi je noro, pridem enkrat, ko bom imela dovolj dober razlog za to.

“Ne!” bedakom, ki misljo, da lahko moje možgane kupjo.

Od kje ste se vzel, kreteni?! Kreativci nismo na trgu kot kkšne piksne kokakole, ki jih plačaš po ceni štacune. Nas ne moreš kupit! Z nami lahko samo so-de-lu-ješ. Štekaš?

Največji “NE!” pa pridnosti. Jebala te ta pridnost!

Ja, Živica, kako si bila pa danes pridna – vse si postorila.” – a lahko na eks spijem flašo vodke in ti vržem vso to pridnost nazaj v ksiht?! Priden si, ko ubogaš. Priden si, ko si poštirkan, kot kakšen lik iz Razočaranih gospodinj, na poti k nedeljski maši. V “ta gmašnih čeveljcih”.

“Ne!” ideji, kakšna naj bi bila kot ženska.

A si se sploh kdaj vprašal/a, kaj vse nam je natrpano na ne-tok-brhke hrbte v tej ideji popolne bejbike? 

Ma dej, jst nisem nobena bejbika, ki bo zrak dihala po slamci, se smehljala glih tok kot damice iz Pride & Prejudice, ki so pazile, da se jim ne bi gube na porcelanastih obrazih naredile; al pa nosila petke, da bodo moje noge videt lepše. 

Haha, WTF?! Zame so perfect že zato, ker so moje! Ker me nosjo po svetu! Pa tut zrak diham na ves glas, ko švicam v klanc al pa fušam na komad, ki mi ga sede. Gube? Jah, počas se bodo začele vidt. Itak, če se pa že 30 let režim k pečen mačk!

Teh ne-jev bi ti lahko naklofala tok, da bi se verjetno že tipkovnica vžgala od vsega besa. Jap, besa. Jeza je čist kul, dokler te premakne. In mene premakne v kreativo. Še dobr, drugač bi že koga na gobec. 

Na primer soseda, ki mi zvoni na vrata in pod pretvezo dobrega skrbnika preverja, da nima SPL slučajno napačnih podatkov o številu prebivalcev v mojem stanovanju. Odfukej model, a mislš da gostim še celo čredo loverjev v pojstli, v omari pa skrivam žirafo, al kwa?! Na 25ih kvadratih, a si na glavo fuknu?! Zgin žret nazaj dam sarme, preden psa pošljem nad tebe (ah, včasih si res želim, da moja zverina ne bi bla tok prjazna).

Ne? Ja? Ne! Ja! Say whaaaaat?

Navajeni smo iz prve vsemu rečt “ja”. V resnici bi moral bit glih obratno. V osnovi bi moral bit vse “ne”. Samo tisto, kar je “Hell yassssss!”, bi moral bit pritrdilno.

Kaj pa vse stvari, ki so “prav”? Marsikej je prav. Ti že veš, kdaj vseen rečt “ja”, pa čeprou ti od navdušenja ne trešč želodca do grla. “Ja, grem pomagat babici, čeprav se mi ne ljubi” – itak, da ja. Ker je jutri mogoče ne bo več.

Aja, ta blog ni sam zate. Je tut zame. Ker še vedno vsakič mal slino požiram, preden rečem “NE!”. Ker ni lahko. Sčasoma se navadš, ampak prou uizi pa nikol ni.

Dons ti želim sam ful enih ne-jev. Maš to!

Sam greš!

Živa

Nastajanje vsebine lahko kadarkoli podpreš s prostovoljnim prispevkom preko linka spodaj. Sam greš je namreč plac za inspiracijo, ne pa reklamni oglasnik. In tak želim, da tudi ostane.

paypal.me/giaziva