2020, si sam še cifra na koledarju!

Pazi, dolg zapis! Ena čik pavza ne bo zadost, da tole prebereš. Pa tut, če na dili sediš, medtem, ko skrolaš po Instiću, mogoče najprej prever, da ni pred vrati od wc-ja že vrste. Kakorkoli, enih stvari se pač ne da na kratko povedat. In slavospev preteklemu letu in vohljanje novega leta pač ne more bit tok kratko.

Tokrat mešam dva tipa pisanja – tazga, k si ga navajen/a na Sam greš in pa mojega običajnega, manj slengovskega jezika. No, pa greva …

Najprej adijo 2020! Imam navado, da napišem vse, kar hočem pustit za sabo in se ritualno poslovim od vsega dreka, ki nima več kej počet v mojem lajfu. In tole je kot komad “Hit the road Jack, and don’t you come back no more, no more, no more, no more” – za leto 2020. Al pa, kot brenka Riblja Čorba – Nemoj da ideš mojom ulicom. Both will do, al kaj?

ADIJO 2020

  • Adijo pošterkanost, pravilnost. Izbiram lahkotnost.
  • Adijo pravila, pravila, da bi me udavila. Izbiram svobodo.
  • Adijo ta slovenski zločin in kazen. Sej mam svojo karmo, ne rabim se bat kazni za navidezne zločine.
  • Počivaj v miru hrček, ki skos laufaš olimpijske kroge v glavi. Less thinking, more doing!
  • Adijo akvarij. Nisem riba za v stekleno kroglo, ki zabava zdolgočasene face na obisku. Rajši plavam v oceanu.
  • Strahovi – a sploh veste, kakšni stari, onemogli prdci ste, napram veličini sanj? Pejte smrdet kam drugam, men ste že dost zabazdili lajf.

To ni slovo od mladosti, pa čeprav bom v letu 21 stopila iz 20ih v trideseta leta. To je slovo od vseh teh nališpanih idej o sebi. Ker pod to belo, pegasto ridžavo kožo niti slučajno nisem človek, kdor sem mislila, da sem. 

Ne, nisem kontrol frik. Ne, nisem kvazi uspešna. Ne, nisem identiteta, ki sem si jo nadela. I am becoming. Moje bistvo je lahkotno, igrivo, neobremenjeno, polno lajfa. Who the fuck cares, kakšna naj bi bila v vseh teh vlogah – ženska, ljubljančanka, kao poslovna bejba. Who cares, resno?! Jst grem s tega odra igranja perfect vlog. To dramo sem gledala že ne-broji-kolikokrat. Nej jo špila kdo drug, I’m out!

Sicer pa – čez 100 let bom itak pod rušo, tko k vsi mi. A je pol res pomembno, kaj si kdo misli o meni? A se ima res kakšen smisel obremenjevat s tem, če moje pisanje komu ni všeč? Pa a sem dons vstala na levo al desno nogo? Nima veze! Tok kratek čas smo na tej Zemlji v teh telesih, mi pa tak hrušč zganjamo okoli čist irelevantnih pizdarij.

Mal ozadja, da poštekaš, kaj hočem povedat

Preden te spokam v nahrbtnik in vzamem s sabo v leto 21, ti moram razložit še par stvari. Da boš lažje štekal/a, od kod prihaja moja miselnost. 

Zvečer berem meditacije stoikov. Keri carji! In v enem momentu dojamem, da smo moderni človečki tok oddaljeni od ideje smrti, da se obnašamo, kot da smo nesmrtni. Vsi mislmo, da bomo živel v nedogled. Sploh mi, mladi. Zabušavamo, ko pride do osebne rasti in svoj cajt s ta velko lopato mečemo čez okn. 

Včeri me je pa med ležanjem na tleh, z nogami ob steni, globoko v meditaciji (jap, i do that) spreletelo – kaj kurca počneš s svojim lajfom?! A res mislš, da boš tuki forever, al kaj?! Kako bi preživela leto 21, če bi bilo res čist ta zadnje v tvojem lajfu? Če bi bil 30i brzdej tvoj zadnji? Če bi bila pomlad tvoja zadnja?

Eno leto je glih tok dolgo obdobje, da te prpica ne stisne čist, v smislu – čez en teden bom muerto! No, še vedno srčno upam, da bo lajf prijazen z mano in me ne bo čez eno leto pobral. Ampak vedeti pa ne morem. Tako, kot ti ne. Zato sem se zabubila v globok razmislek o letu, ki je pred mano. In naumila tole …

Moj koncept leta 21 sloni na prepričanjih, po katerih živim in v katera globoko verjamem. Pa na vlogah, ki so mi dane v tem lajfu. Ter izhaja iz načina, po katerem sem živela do zdaj. Kratko in jedrnato po točkah:

#1

Verjamem v reinkarnacijo. Pa v karmo. In v to, da je vse energija. Verjamem, da nam je telo, v katerem smo, dano samo na izposojo. Da z njim izkušamo in počnemo stvari, zaradi katerih smo se sploh odločil prit na ta svet, v ta čas.

#2

Že cel lajf se dajem s strahom pred obsojanjem. Verjetno tudi zato, ker sem Ljubljančanka. Tuki naj bi vsak bil “nekdo”. Nadaneš si vlogo kulskega posameznika in se ves ufuran sprehajaš po svetu. Boga si za jajca prjel. Itak, da me je pol strah izrazit bolj nekonvencionalne stvari. Pol je tuki še ideja o tem, kdo naj bi bila kot “poslovna” ženska (bruh, ta beseda “poslovna”!) in kakšna vsebina sploh sodi k mojemu ustvarjanju. Krneki, resno. Who cares?

#3

Večino lajfa preživim izključno v svoji glavi. Vsak dan v mislih napišem za celo karjolo besed! Od tega jih cca 70% izgine v spirali neskončnosti. 20% jih najde pot v dnevnik, ki ga berem za sabo samo jaz. In 10% se jih pretopi v pogovore s frendicami. Praktično nič ne pride dlje. Če bi vsaj polovico vsega, kar mi špila po glavi, nakracala sproti nekam, bi imela hudo dobrega materiala že za par knjig. A, če se vrnem na točko #2 – jih ne napišem, ker me je strah obsojanja. In če se vrnem na točko #1 – če tega sranja ne predelam v tem lajfu, mi bo na vrata potrkalo v naslednjem. Ničemur se ne moreš izogniti. Ni šans! Sve se vrača, sve se plača.

#4

Imam samo 2 odgovornosti – poskrbet za svojo lastno srečo in za srečo moje psičke Zoe. Nimam otrok, nimam partnerja, nimam kreditov, nimam rednega šihta – ništa! Mojega je točno toliko, kot se me rit drži. Torej sem po vseh kriterijih najbolj svobodna možno. Ker sem si tega želela in sem si življenje tudi tako uredila. Včasih pa se še vedno obnašam, kot da je treba celo vas nahranit, ne pa dveh majhnih želodčkov (mojega in pasjega). Tudi če imaš ti 10 otrok, lahko še vedno iz spodaj predstavljenih smernic za 21 vzameš marsikaj. Samo prilagodi koncept svoji familiji. Ne zakompliciraj si idej z mislimi, da zate ni nič aplikativno.

Pretvarjam se, da je leto 21 moje zadnje

Ekstremni koncepti zaženejo zarjavelo kolesje našega “out of the box” razmišljanja. Včasih nežne, varne ideje pač niso dovolj udarne, da bi v nas kej spremenile. Zato sem si postregla z večerjo ekstremov.

Ko ti kdo reče, kaj bi naredu, če bi živel samo še omejeno količino časa, se večini folka spipa v glavi. Pomislijo na lahkomiselno, razvratno življenje. Well, it’s not about that. Ne grem na glavo. Ni fora v nepremišljenosti – prej ravno obratno.

Kako sem se odločila preživet leto 2021 in česa ne bom več počela / kaj pa bom, izhaja iz dveh predalčkov:

  • Kaj želim od življenja zase – kaj naj življenje pusti v meni. Kaj me osrečuje, kdaj se počutim najbolj živo Živo.
  • Kaj menim, da imam za dati temu svetu. Kakšen je moj miniaturen doprinos v ocean bivanja. Kaj želim jaz pustiti življenju.

Točno vem, kaj mi je storiti

#1 Pisanje

Pisanje je bilo vedno moj najmočnejši klic. Ne da se ga ignorirati. A ti povem eno skrivnost? Šla sem študirat primerjalno književnost, ker sem si želela pisati. Pa sem se nekje med študijem pregovorila, da nisem dovolj artistična in zakopala to željo v sebi. Pustila študij in se raje usmerila v bolj za zihr obliko izražanja – marketinško pisanje. Ampak brez pisanja sem mrtva. Zato obračam hrbet strahu, da nisem dovolj, pa kaj bodo rekli drugi. In bom pisala vse, o čemer hočem pisati. Pisala bom tako strokovno za Gia Copywriting, kot osebno za Sam greš. Pa “love letters” vsakemu dnevu leta. 365 ljubezenskih pisem lajfu. Kok kjut! Ni fora v tem, komu je kaj všeč. Fora je v dveh stvareh – prvič: treba se je izraziti; in drugič: če se dotakneš enega samega življenja, je to dovolj. Ne rabim množice fanov.

#2 Ambicije

Ko delujemo iz ambicij, vedno sprejemamo kompromise. Običajno žrtvujemo najbolj pomembne stvari v življenju. In to zame ni več lajf. Ne mislim počet ničesar več zaradi ambicij kakršnihkoli vrst. Ambicij zaslužka, ugleda, daril odnosov, … Ne. Počnem, kar čutim, da je moja resnica, kar menim, da je prav in kar se sklada z mojo potjo. Ambicije so “overrated”.

#3 Gypsy soul

Vedno sem želela živeti kot artističen, digitalni nomad. Pa me je bilo skos tooook strah. Faaak, kaj pa, če mi ne rata?! Kaj pa, če se ne bom dobro počutila? Kaj pa, kaj pa … Do današnjega dne sem porabila za pol lajfa energije v boju s temi dvomi. Dovolj. Če mi ne rata, mi pač ne rata. Važno je, da imam izkušnjo. Še ena vreča skrivnosti – en del mene si je na vse kriplje trudil onemogočiti mi idejo o nomadskem lajfu. Zato sem se šele letos, ko mi je prekipelo, spravila delati izpit za avto. LOL! Najbolj nora na hitrost in vožnjo, pa brez izpita. No, zdej je res najbolj obupen čas za delat izpit, ker nam zaradi koronči skos zapirajo avtošole. Ampak delam ga pa. In kmalu, res kmalu se bova z Zoe spokali dogodivščinam naproti. Strah me je pa tok, da me kr na skret prime, vsakič, ko pomislim. Pa druga skrivnost? V zadnjem letu in pol sem si vse ostalo v lajfu uredila tako, da grem z največjo lahkoto sama kamorkoli. Partnerstvo sem preobrazila v prijateljstvo. Kariero sem postavila dovolj, da ne bom lačna. Naučila sem se bit res velik sama. Vse kljukice sem obkljukala, da bi moja ciganska duša, nemirni duh, lahko res pobral šile in kopita.

#4 Sreča je v gibanju

Če bi morala opisati eno sceno, v kateri sem najbolj srečna, je to, ko se z bajkom furam gor in dol po naravi. Čez drn in strn, nekje v bližini vode. Da lahko potem skočim v morje ali jezero. Pa potem gola sedim na obali in pišem. To je zame definicija sreče v trenutku. Več let sem zanemarjala moč hormonov sreče, ki se sprožajo, ko opravljaš nekaj fizično napornega. Letos sem se k sreči spet vrnila v intenzivno gibanje in musklfibr, zaradi kateega se včasih komaj na wc vsedem. Kakšen privilegij imam, da sem zdrava in močna. Zato res ne mislim bit zalepljena na stol cele dneve.

#5 Kariera: (ne) verjamem

Ideje lahko opustiš šele, ko jih izkusiš in prerasteš. Nekoč sem menila, da je najbolj carsko, ko delaš na ful projektih in z luštnimi naročniki. Sej je fino. Ampak nekaj v meni na ves glas kriči, da to ni čist to. Na koncu dne res ne verjamem, da na tem svetu rabimo še več fizičnih stvari, še več kjut blagovnih znamk, še več … ni fora v še več. Fora je v tem, kakšne zgodbe govorimo. Ker zgodbe so tiste, ki v svetu dejansko kej spremenijo. Zato ne bom več sprejemala naročnikov samo zato, ker so fajn. Delala bom drugače. S komer bom delala, želim z njim preživeti nekaj časa. Občutiti vibe branda. In povedati njihovo zgodbo tako, da bo forever v srcih ljudi. Ne zanimajo me hitre rešitve, zanima me samo zgodba. Pa pika.

#6 Egobol identitete

Kaj vse sem si navlekla nase, kot del svoje identitete. Uf, toliko ene krame, da komaj diham od vsega tega. A veš kaj – še včeri sem mislila, da ne maram teka, že jutri pa ga bom mogoče oboževala. Vseeno je. Nič ne rabi biti trajni del moje identitete. Še najmanj pa iluzorne ideje o tem, kdo naj bi bila navzven. Zato spuščam svoj ego-bol, da me bo lajf dejansko lahko gnetel v nove oblike. Pomembno je zgolj, koliko življenja je v meni.

#7 Odprto srce

Najbolj uizi je zapret srce. Ker smo vsi male ranjene gazelice. V samo enem letu se mi je srce večkrat raztreščilo na prafaktorje. Šla sem vse tja do svojega podzemlja strahov, tesnobe, paničnih napadov, izgubljenosti in brezsmiselnosti. And guess what – preživela sem. Zato živim z miselnostjo: I can feel it all and survive. Zdaj želim zgolj spoznavati ljudi in pri tem imeti odprto srce. Govoriti svojo resnico, biti iskrena. Iskrenost, ja … stala me je vsega. Čisto vsega. Pa mi tudi dala čisto vse. Ker z odprtim srcem izgubiš vse, česar ni vredno imeti in dobiš vse, kar je resnično.

#8 Poljub med spontanostjo in strukturo

Včasih sem do sebe kot en naci. Drugič pa “anarhist, pankrt in ludist”. Ne eno, ne drugo ni glih fino. Z urniki, to-do listami in lastnimi pričakovanji sem se lovila že več let. Včeraj mi je kliknilo. Kar je pomembno, da je narejeno, potrebuje strukturo. Zame je to pisanje. Nobena knjiga, noben blog, nobena misel se ne bo napisala sama od sebe. Zato si za te, tako pomembne stvari odmerjam čas v dnevu. Po drugi strani pa kreativa potrebuje spontanost, neobremenjenost. Če me nekaj pokliče, ne rabim razmišljati o planih, ampak lahko res samo grem. Kako lažje je življenje, ko vsak dan storiš, kar je pomembno zate in si potem dovoliš nekaj spontanosti.

#9 Ne pozabi: Sam greš!

Mentaliteta, s katero grem čez celo leto, je Sam greš! Zame to pomeni, da ne razmišljam preveč (ker res znam analizirati vsako misel vse tja do mitohondrijev) ampak sam grem za srcem. Less thinking, more doing. Pa da ne živim toliko v svoji glavi, ampak dejansko udejanjam svoje ideje in želje. Pa da, če me prime, da bi šla s kolesom en krog in sosedu narabutala pest hrušk, to naredim brez slabe vesti. Vedno pazim na druge. In me ni strah, da bi koga “pohodila”. Zato mi ni treba biti tako previdna. Čim pride dilema, kaj naj bi storila – levo ali desno; spat ali plesat; pisati ali telovaditi; … si rečem – sam greš!

Želim ti, da v letu 2021 res Sam greš!

Živa

Nastajanje vsebine lahko kadarkoli podpreš s prostovoljnim prispevkom preko linka spodaj. Sam greš je namreč plac za inspiracijo, ne pa reklamni oglasnik. In tak želim, da tudi ostane.

paypal.me/giaziva