Enkrat me je terapevt vprašal, kaj bi izbrala za svet, če bi mi neka zlata ribica lahko izpolnila eno samo željo. Čisto spontano je prišel odgovor – manevrski prostor med dogodkom in reakcijo nanj.
Kaj za vraga to sploh pomeni in zakaj ti pravim da “mal počak”? Well, a si predstavljaš, da bi te nekdo poslal v ku*** in še preden bi se ti razkuril nazaj, bi si vzel dan, dva, da se mal pomiriš in spraviš k sebi? Namesto batin in slabe volje bi dojel, da pošiljanje v “ta spodnje organe” nima nobene veze s tabo, ampak z nadrkanostjo tega človeka.
Kaj pa, če ob vseh provokacijah ne bi takoj poblazneli? Ali pa, če nobene medijske (posrane!) novičke ne bi šli takoj komentirat, ampak bi pogledali malo z distance? Kakšen meniš, da bi bil svet, če bi se, kot pravijo ta stari ljudje – vsi skp mal dol usedl in pomiril?
Italijani pravijo, da je vedno ta prav cajt za kavo. Ker en kafe ti da ravno prav časa, da se mal skuliraš. Napoleon je vso pošto prebiral s 3-tedensko zamudo. Zakaj? Ker se je vmes že cela gora trivialnega sranja rešila sama od sebe.
Jaz mislim, da smo čiiiiist preveč reaktivni. Na prvo žogo. Obnašamo se po principu – pokažeš mi prst, pa se že cmeram. Problem je, ker se nas da super uizi zmanipulirat, ko hitimo in smo živčni k psi. Cel lajf potem samo reagiramo na okolico, možgane imamo pa bolj za to, da nam zafilajo buče.
Sej znam biti tudi jaz impulzivna. Takoj, zdej, vse naenkrat in že včeri – halo?! Pol si pa rečem – pa jebote, dej počak mal! Ne pizdi za džabe! Spoki se na sprehod, pa mal premisl. V inbox dobivam cel kup mailov. Vsake tolk se najde kakšen cepec, ki mi zagreni lajf. In, če bi mu odgovorila takoj, bi ga s kletvicami lahko izstrelila do lune. Sam ni vredno. Ne, jaz ne bom soustvarjala te zživcirane, besne družbe.
Čemu vsemu je v resnici namenjen manevrski prostor?
Noup, ne sam laufanju hrčka v glavi. Preden se odzovem na zunanji dogodek, si poskušam vzeti čas in razmislit o različnih odzivih in posledicah, ki jih imajo. Potem pa k telovadbi povabim še srce. Ker razmislek brez čutenja ni kaj prida vreden. Šele, ko tudi občutim celo paleto feelingov, se odločim.
Verjamem, da se bistvo bolj prisebnega lajfa skriva ravno v predvidevanju občutkov, ne samo v brezveznem intelektualiziranju. Rečem si: “I can feel it all and survive.” In če čutim, da bi moj odziv strl preveč src (vključno z mojim), izberem drugo rešitev. Tako, ki ne zapelje s kamionom čez ljudi.
Sej vem, da sem nepobolšljiv idealist. Ampak iskreno verjamem, da bi manevrski prostor za miren razmislek in občutenje med dogodkom in reakcijo lahko rešil cel kup svetovnih problemov. Če bi te naše ego-bole mal pocajtal, preden se nam sfuka kot kakšnemu memetu, mogoče celo vojn ne bi bilo.
O manevrskem placu učijo tudi stoiki. Ena boljših knjig je Stillness is the Key, Ryan Holiday.
Poskusi danes na vse reagirati z zamudo. Pa sej se ti nikamor ne mudi.
Maš to! Sam greš!
Živa
Nastajanje vsebine lahko kadarkoli podpreš s prostovoljnim prispevkom preko linka spodaj. Sam greš je namreč plac za inspiracijo, ne pa reklamni oglasnik. In tak želim, da tudi ostane.