Čaki, sam mal, da si sestavim (k)urnik. Pa, da spoliram do konca grafike. Ahh, pa ne znam še dost dobr furat Instića – grem še čez en tečaj. – minejo tri leta – “Zdej se je pa že vse spremenil, moram počakat na boljše čase … “
Fak, kok si kompliciramo lajf! Na vseh koncih in krajih – kjer je to treba in kjer ni. Believe me, jaz bi morala imet že najmanj doktorat iz over-thinkanja, samosabotaže in glancanja vsake besede. Potem pa mi poleti v glavo prleti ta ideja, “Sam greš!”. Pa se mi lajf obrne na glavo.
Tok močno sem začutila to mentaliteto, da je nisem več spustila izpred oči. A veš v čem je fora? Da tvoje sanje skos sam čakajo. Ma, če mislš, da so čakalne dobe pr dohtarjih dolge, pol rajš vpraši svoje sanje, če se niso že v Kralja Matjaža spremenile. Sanje skos pustimo čakat, kot da so trinajsto prase. In potem se čudimo, da smo sitni, nesrečni, v depri? Ej, sam greš! Resno.
Surovo. Nepopeglano. Sranje, kaj si bo folk mislu? Ma, boli me! Ideja je priletela z razlogom. Ker jo rabimo vsi – ti in jaz, pa še Marija v kapelci, ki je čist preveč speglana.
Ne, nisem zagovornica polovičarstva. Ali pa mentalitete, da je vse dost dobr. Ker ni! Sploh, ko pride do naše osebne časti (in rasti). Ampak. Stric Ampak ti bo zdej neki povedu. Kreativci, mi smo pa grozni. Mhm. Tok noro nas je strah kritike, ker se enačimo s svojim delom, da rajši nič ne damo v svet, kot da bi kdo mastno pljunil po našem artu.
Folk bo pljuval tako ali pa tako. I’ve learned that the hard way. Nikol ne morš bit dost zglancan, da kakšna sitna bakica ne bi vidla ene mikroskopske amebe, ki leze po tvojem delu. V resnici nobena stvar ni nikoli perfektna. Ali pa narejena do konca. Sam enkrat si je treba rečt, “Zdej pa dovolj!” (v ozadju se moji frendi hehljajo, ker vedo, s kakšnim tonom in killer faco povem ta stavek).
Kam je šla mentaliteta: Do what you can, with what you have, where you are? Če nimaš za burek, pol pač ne boš speku bureka, ampak rajš mastnico. That’s life, isn’t it? Kreativa ne rabi fancy gadgetov, golden light scene ali pa omedlevanja followerjev.
Itak, da je vse lažje, če imaš pravo opremo, pogoje, spodbudo in srčkasto ljubav na omrežjih. Ampak ni point v tem. Jaz najboljše ideje še vedno sproduciram s čist navadnim kulijem v dnevniku. Pa, če bi čakala, da bo vse perfect in da bo po možnosti še kakšen princ na belem konju mimo prijezdil, da me reši pred kurčenjem folka, potem nikoli – ever never – ne bi ničesar ustvarila.
Zato je Sam greš! “surov”. Raw. Ker si lajf že dost kompliciram z Gia Copywriting, pa še kje drugje. Pa, ker nočem v svet dajat še enega branda po principu “strah v visokih petkah” (kar je perfekcionizem, by the way). Z vsemi temi “oh in sploh” perfect brandi, filtri in kao glamuroznim lifestyleom si delamo medvedjo uslugo. Sami nase dajemo pritisk, da bi morali biti najmanj zvezde Instića in tako zvani vplivneži.
Ampak tvoje sanje boli đoko za ves ta blišč, ki mine takoj, ko pospraviš naštiman kader za fotke. Tvoje sanje in kreativa si želijo samo eno – biti izražene. Živet svoj lajf. In ti jih hočeš najprej našminkat, al kaj? Kot, da niso dosti lepe že same po sebi. Zajebi to.
Sam greš!
You can do it. Resno.
Živa
Nastajanje vsebine lahko kadarkoli podpreš s prostovoljnim prispevkom preko linka spodaj. Sam greš je namreč plac za inspiracijo, ne pa reklamni oglasnik. In tak želim, da tudi ostane.