Zjutri odprem oči in vse kure na podstrehi mojega uma so že budne in na ves glas kokodakajo. Nekaj časa jih poslušam, ampak mi ni jasno, o čem govorijo. Vsaka kokodaka nekaj po svoje, tja v tri krasne.
Ena že triinpetdesetič premleva en klinčev pogovor; druga se sprehaja po hladilniku; tretja je že spokala kufre za na potovanje; četrta se cmizdri, ker so jo druge kure zbudile prezgodaj; peta kokodaka o razsvetljenju; šesta si vsa živčna grize kremplje; sedma piše urnik skupinskih treningov za vse ta lenuharske seke kokodajske; osma cepeta zarad vremena; deveta je u depri; deseta je rejverka in sploh še ni šla spat, ker jo drogice držijo pokonci; …
Alo, ve, KURE! A boste vsaj za eno samo sekundo utihnile, prosim? Aja, ja, petelina čakate, da vas vse nadere in postroji mirno v vrsto. But guess what? V tem feminističnem kokošnjaku ni nobenga petelina in ga tudi ne bo. Tako, da se bomo morale kar same lepo zmenit.
Zdej mi pa dejte mir vsaj za pet minut. Dejte mi gmah, da spijem kavo in vam dam kej pametnega za počet, da ne boste take navadne zmešane kure!
…. Voda zavre, kava se skuha, spokam se na mrzel balkon, prižgem ta prvi jutranji čik in postrelim kure s kulijem v dnevniku. No, vendarle so utihnile. In potem ta čarovnija dopoldnevov brez hitenja – intuicija, kraljica, kot jutranja zarja pokuka izza hribov. Slišim jo šele, ko kure nehajo kokodakati vsepovprek.
Vse do naslednjega jutra. Ko postreljene kokoši čudežno oživijo in spet tulijo ena čez drugo. Zato vsako jutro pišem dnevnik. Ker sicer bi me kakšna od teh zmešanih kokoši še prepričala, da dejansko upoštevam njen nasvet.
Kako pa ti poskrbiš, da se ti ne skeglja od vsega kokodakanja na podstrehi?
Sej veš – Sam greš!
Živa
Nastajanje vsebine lahko kadarkoli podpreš s prostovoljnim prispevkom preko linka spodaj. Sam greš je namreč plac za inspiracijo, ne pa reklamni oglasnik. In tak želim, da tudi ostane.