Hustlerji so kao kralji. Cele trume mladih in starih kreativcev jim ljubi nuge. Uf, v prvih vrstah so tisti, ki na ves glas trobijo “6 figure business!”  Pa motivatorji, za katere se je treba resno vprašat, kaj je njihov ta prav motiv. Ker zame so bolj (poljubna doza megle)-atorji, ker

Ne. Uf, verjetno najtežja beseda v lajfu. Zakaj? Ker “ne” enačimo z zavrnitvijo odnosa. “Ne, ni mi do druženja s tabo,” si prevedemo v “ne maram te, zamera bo huda, če ti to povem”. Pa ker nas je strah. “Ne, nočem tega projekta, ker ne verjamem vanj. Ker ga ne

Pazi, dolg zapis! Ena čik pavza ne bo zadost, da tole prebereš. Pa tut, če na dili sediš, medtem, ko skrolaš po Instiću, mogoče najprej prever, da ni pred vrati od wc-ja že vrste. Kakorkoli, enih stvari se pač ne da na kratko povedat. In slavospev preteklemu letu in vohljanje

Najaća mantra. Najbolj razsvetljen stavek, ki si ga rečem. Majkemi! Že Osho je rekel, da je FUCK magična beseda. Mantra, ki bi si jo moral pogosteje ponavljat. Odjebi za vedno je ventil. Kot štoflc v banji, ki ga odmašiš, da voda ne poplavi celega flata. Ko me kdo razfuka, se

Pridem v štacuno in se razgledujem po policah. Ne, nočem štruce kruha in paštete – kdo to sploh še je, resno? Preberem vse etikete, pa nikjer ne najdem svobode. Čaki mal, a me hecaš? Nimate svobode na zalogi, al kaj? Ja, kakšna štacuna pa ste pol?! Sej vem. Zdi se

Fak, kok si kompliciramo lajf! Na vseh koncih in krajih – kjer je to treba in kjer ni. Believe me, jaz bi morala imet že najmanj doktorat iz over-thinkanja, samosabotaže in glancanja vsake besede. Potem pa mi poleti v glavo prleti ta ideja, “Sam greš!”. Pa se mi lajf obrne na glavo. Tok močno sem začutila to mentaliteto, da je nisem več spustila izpred oči. A veš v čem je fora? Da tvoje sanje skos sam čakajo.

Kaj vse vržeš v kotel kreative? Svoje ideje, osebnost, delavnost in ščepec sanjarjenja. Sanjači, hm? To smo bojda kreativci in artisti. Ah, nebroji kolikokrat smo od ta starih, prfoksov, družbe in pretesno zašitih sistemov slišali, da smo eni navadni zbluzeni sanjači, lenuhi, idealisti in utopiki. Bljaki! Ne verjamem zafrustriranim ljudem,

Enkrat me je terapevt vprašal, kaj bi izbrala za svet, če bi mi neka zlata ribica lahko izpolnila eno samo željo. Čisto spontano je prišel odgovor – manevrski prostor med dogodkom in reakcijo nanj. Kaj za vraga to sploh pomeni in zakaj ti pravim da “mal počak”? Well, a si

Zjutri odprem oči in vse kure na podstrehi mojega uma so že budne in na ves glas kokodakajo. Nekaj časa jih poslušam, ampak mi ni jasno, o čem govorijo. Vsaka kokodaka nekaj po svoje, tja v tri krasne.

Dej povej – a si že kdaj vidu kreativo sedeti na zaprašeni, zatohli podstrehi, polni starih, neuporabnih stvari iz pamtiveka? Ne, niti slučajno. Kreativa potrebuje prostor. “Dej mi mal placa, jebote!” se dere od daleč vsakič, ko bentiš, zakaj je od nikoder ni.